Avtor: Miro Lasbaher, dr. med.

Dragi zdravniki!

Mladino spremljam že mnoga leta. Že iz časov SFRJ, preko osamosvojitve in ves čas slovenske samostojnosti. In ker mi zdravstvo „reže“ kruh, seveda z velikim zanimanjem spremljam vsako objavljeno „drobtinico“ iz problematike zdravstva, objavljeno v vašem/našem tedniku. In vedno znova ugotavljam, da pri izbiri novinarjev, ki o problematiki pišejo , nimate ravno srečne roke. Kar se pa na drugih področjih ( po mojem mnenju ) ne pozna tako zelo in so zadeve zelo kvalitetno „pokrite“.

Pa na delo! Članek Dragi zdravniki je pravzaprav obračun z vsemi zdravniškimi organizacijami, ki jih je trenutno 5. 4 od teh so združene v koordinaciji zdravniških organizacij ( zdravniška zbornica, Fides, zdravniško društvo in strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov ), peta pa je sindikat Praktik.Um. In vse zdravniške organizacije že dalj časa ugotavljamo, da naš zdravstveni sistem ne služi več osnovnemu poslanstvu: pravočasna zdravstvena pomoč za državljane RS. Trenutno vsak 10. Slovenec čaka na pregled pri specialistu nedopustno dolgo! Čakalne dobe so se v zadnjem letu podaljšale za povprečno 2 meseca ( na začetku letošnjega leta na ultrazvok trebuha 3 mesece, sedaj pa 5 mesecev. Za fizioterapijo pa v letu 2016 sploh ne morete več dobiti termina, ker vas bodo naročili v letu 2017! Podatki veljajo konkretno za Pomurje/Podravje ). Zato smo od politike zdravniki že večkrat zahtevali, da svojim državljanom že končno pove, kaj od zdravstva lahko pričakujejo. Tega od osamosvojitve politika ni storila. Tako je zdravstvo ostalo po organizacijski plati praktično v času rajnke SFRJ. Nekaj je sicer anomalij, ki kažejo na določeno željo po modernizaciji ( podeljenih je okrog 1.400 koncesij ), a je to še daleč od kakršnekoli privatizacije ali neoliberalizacije zdravstva, kar avtor članka poda kot rdečo nit delovanja zdravniških organizacij. Nasprotno: cel kup je nepravilnosti v delovanju sistema, ki se ga ne da uskladiti z umeščenostjo Slovenije v evropski prostor. Zato bi resnično potrebovali korenito reformo. Tako so zdravniki, ki delujejo izven naših meja celo v prednosti, saj jim naš ZZZS plača vse opravljene preglede takoj, nam pa mirno ostane dolžan za tudi do 40% več opravljenega dela. In vsako leto bo več Slovencev poiskalo pomoč v tujini, ker jim tam ni potrebno na preglede čakati po pol leta in več ( ortopedija, kardiologija… ).

Vse slovenske zdravniške organizacije zagovarjamo javno zdravstvo. A to ne pomeni, da ne sme vsebovati zasebnikov. Avstrijci so npr. zelo ponosni na svoje javno zdravstvo. In nimajo na primarni ravni nobenega javnega zavoda…

Vsako leto bo zaradi kaosa v zdravstvenem sistemu pač manj naših mladih kolegov, ki si v vedno večjem številu iščejo službe v tujini. Ker so tam manj obremenjeni z delom in imajo neprimerno boljše plačilo…

Med zdravniki boste zelo težko našli kolega, ki ne bo pritrdil mnenju, da je reforma zdravstva resnično potrebna, očitno pa ministrstvo za zdravje tega več ne načrtuje. In bo ponovno za nedoločen čas zaščitilo deležnike, ki v zdravstvu ne delajo nič, od njega pa krasno živijo ( posredniki, trgovci… ). Podobnega mnenja ste očitno tudi v Mladini! Vsaj tako bi človek sodil po uvodniku Grege Repovža in članku Klemna Košaka v 51. številki. Mi zdravniki pa imamo resnično „poln kufer“ sistema, ki omogoča ljudem „pri koritu“, da takoj dobijo vse zdravstvene storitve, ki jih potrebujejo ali pa tudi ne, ljudje, ki vpliva nimajo pa po več mesecev čakajo na vrsto. In v tem času tudi predčasno umirajo ( dr. Zwitter, dr. Ihan v nazadnje objavljenih člankih v različnih medijih… ). In minimalni popravki zdravstvene zakonodaje v pripravi, ki se ne skladajo z ureditvijo v EU, na tem področju ne bodo uredili prav nič. Ker se bo gotovo RS zaradi le-teh znašla na podobni preizkušnji kot v primeru izbrisanih. Že sedanja ureditev ima kup rešitev, ki so zrele za presojo na kakšnem od evropskih sodišč ( recimo neplačevanje opravljenega dela izvajalcem s strani ZZZS, nespoštovanje podpisanih pogodb… ), spremembe zakonodaje v smeri, ki jo je nakazalo ministrstvo z zadnjimi predlogi pa kažejo, da bo teh neusklajenosti kvečjemu še več. V času, ko lahko praktično vsak Slovenec ustanavlja d.o.o. vsakih 5 minut brez pravnih posledic ( tudi če je namen ustanovitve izrazito kriminalen! ), ga recimo zdravnik na primarni ravni po predlogu nove zakonodaje ne bi več mogel. Tipičen primer diskriminacije! Še bolj pa je diskriminatorno to, da ga niti po sedaj veljavni zakonodaji ne moremo ustanoviti, ker čakamo novo zakonodajo!!!! V Mladini se zavzemate za spoštovanje zakonodaje in ustave, takšen ima človek ves čas vtis. Torej bi od vas pričakoval, da tudi na področju zdravstva ravnate enako. Žal temu ni tako. In s člankom odrekate zdravnikom nekaj, kar na drugih področjih trdno zagovarjate. Demokracija ni to, da bomo nekaterim dovoljevali vse, drugim pa nič. Demokracija je to, da dovolimo vse, kar drugim ne škoduje in izboljša položaj vseh. Zdravniki smo pa z mnenjem, da je zdravstvo dejavnost posebnega družbenega pomena  in zaradi tega potrebuje posebno in nedemokratično ureditev, dobesedno prisiljeni v suženjski odnos bodisi v razmerju z delodajalcem v javnem zavodu ali pa koncesionarji v razmerju z ZZZS. Demokracija po zdravniško pa bi pomenila tole: vsak zdravnik se lahko sam odloči na kakšen način si bo organiziral delo. Prav tako pa se lahko vsak bolnik sam odloči kam bo šel k zdravniku. In ker je zavarovan, mu bo zavarovalnica to plačala…

Lep pozdrav, Miro Lasbaher, dr. med., spec. spl. med., Juršinci

Avtor: Katja Žerjav, dr. med.

Na področju primarnega zdravstva imam 23 letne izkušnje, 15 let sem koncesionarka in pohvalim se lahko, da sem prva specialistka družinske medicine v Sloveniji.

Razlika v financiranju zdravnika na primarnem in sekundarnem nivoju je v tem, da dobi primarni nivo plačilo v obliki pavšala in mora s tem preživeti, pri tem pa nima vpliva ne na višino akontacije (govorim o 100% akontaciji), ne na število obiskov v ambulanti t.j. na stroške. Pavšal je absolutna vrednost, predstavlja ga glavarina. To je število opredeljenih bolnikov na zdravnika, izraženo v količnikih odvisno od starosti opredeljenih bolnikov. Glavarina je relativna vrednost odvisna od števila prebivalcev na določenem območju in števila zdravnikov na tem področju. Tako se dogaja, da 100% glavarina predstavlja v dveh različnih krajih različno število opredeljenih bolnikov , kar pomeni, da mora zdravnik z enakim denarjem oskrbeti različno število bolnikov. Po drugi strani  tudi nimamo vpliva, koliko bolnikov bomo pregledali dnevno. Ker na primarnem nivoju ne sme biti čakalnih dob, bolniki pa nimajo omejitev glede porabe denarja iz zdravstvene blagajne, moramo vsak dan pregledati večje število bolnikov kot zmoremo. Še vedno smo učinkoviti, vendar gre učinkovitost na račun zdravja zdravnikov. Ugotovljeno je, da slovenske zdravnice v primarnem zdravstvu umirajo 20 let prej, kot ostala populacija.

Vse to pomeni, da so naša finančna sredstva neodvisna od nas samih in nanje nimamo vpliva, kar se ne dogaja pri nobeni drugi dejavnosti. Zatorej koncesionarji na primarnem nivoju nismo v izredno slabem finančnem položaju zaradi svoje nesposobnosti, pač pa zato, ker je sistem skregan z ekonomsko logiko.

S sedanjimi sredstvi ne moremo več zagotavljati bolnikom vseh pravic, ki jih naivno obljublja ZZZS, predvsem pa s temi sredstvi nismo več sposobni zagotavljati strokovne in kvalitetne oskrbe bolnika. Poleg tega je delo družinskega zdravnika najnižje ovrednoteno. Za ilustracijo:

• prvi pregled OZZ: 4,75 EUR, PZZ: 2,73 EUR
• drugi pregled OZZ: 3,17 EUR, PZZ: 1,90 EUR
• obisk brez pregleda OZZ: 2,45 EUR, PZZ: 1,47 EUR

(Te številke je potrebno ustrezno dopolniti, ker so po mojem previsoke, na višino vpliva tudi starost bolnika, mislim, da prvi in ponovni pregled vključujeta tudi laboratorij; torej če pride na pregled 50 let star bolnik zaradi ARI in mu naredimo osnovni lab KKS in CRP, z zgornjim zneskom pokrijemo zgolj laboratorij, kar pomeni, da delamo zastonj.)

Sekundarni nivo pa se financira po opravljenih storitvah, vendar v omejeni količini. Ko so sredstva porabljena, lahko bolnike obravnavajo kot samoplačnike.

ZZZS svoje finančne težave rešuje samo z zniževanjem sredstev izvajalcem in višanjem glavarin ali s pobiranjem denarja na račun kazni. Še v letošnjem letu jemljejo sredstva , ki so nam bila nakazana v letu 2012 za referenčno ambulanto in sicer vsa, ki niso bila porabljena za laboratorij, smo jih pa porabili za ostale stroške v referenčni ambulanti (obratovalne stroške, materialne stroške, ureditev dodatnega prostora in dodatno opremo), kar pa ZZZS ne prizna kot strošek. Kot da se delo referenčne ambulante izvaja na travniku s polaganjem rok in puščanjem krvi, ki jo v vedrih odnesemo v laboratorij!

Svojih finančnih problemov ZZZS na ta način ni rešila, je pa pahnila koncesionarje na primarnem nivoju na rob obstoja. O koncesionarjih govorim zato, ker so glede na ZD v podrejenem položaju. Za isti program dobijo eni in drugi enako količino denarja, vendar mora koncesionar s tem denarjem pokriti vso opremo, prostor in na koncu plačati tudi višje davke. ZD se dodatno financira z donacijami, ne plačujejo najemnine, jo pa zaračunavajo svojim najemnikom prostorov, med njimi tudi koncesionarjem, ne plačajo davka na dobiček, ustanovitelj t.j. občina pa pokrije morebitni primanjkljaj finančnih sredstev. Javna skrivnost je, da ZD-ji dobijo plačanih več programov, kot imajo zaposlenih zdravnikov. Lahko da tudi naredijo predvideni program, ampak v tem primeru na račun večje obremenjenosti zaposlenih zdravnikov s čemer prihranijo precej denarja. Če boste o tem vprašali gospoda Fakina, bo verjetno odgovoril, da o tem ne ve nič, vsaj tako je odgovoril na Spomladanskem srečanju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov na Otočcu 2012.

Zdravniki na primarnem nivoju že leta opozarjamo na probleme in zahtevamo korenite spremembe zdravstvenega sistema ter financiranja, vendar vlada ne ukrepa. Poudarek je na korenitih spremembah in ne zgolj na ukrepih, ki jih je bilo sicer precej, vidimo pa, kam so nas ti ukrepi pripeljali.

Vendar nas Evropa sili v premike. Lani oktobra je stopila v veljavo evropska direktiva o prostem pretoku bolnikov. Slovenija pa pri tem diskriminira domače zdravnike. Če gre naš bolnik k zdravniku v tujino, ZZZS poravna stroške pregleda v višini, kot stane pregled pri nas, ne glede na to, da tuj zdravnik nima pogodbe z ZZZS.

Zato so naše zahteve, izhajajoče iz evropske direktive, naslednje:

1) Izenačitev pogojev dela med tujimi in našimi zdravniki.

Pogodba med ZZZS in zdravnikom ni več potrebna, s tem odpadejo tudi koncesije, posledično se odpravijo tako imenovane mrtve duše, pojavi se zdrava konkurenca. Za delo potrebuje zdravnik le veljavno licenco.

2) Opredelitev vsebine zavarovanja med zavarovalnico in bolnikom, kar pomeni, da morajo bolniki končno dobiti zavarovalno polico, ki bo določala obseg pravic bolnikov.

3) Takojšnja sprememba na področju akontacij ZZZS – zahtevamo natančno specifikacijo akontacije – do sedaj , kljub večkratnim zahtevam na ZZZS, kot tudi na MZ, dobivamo samo skupni znesek denarja. Za dobro poslovanje je potrebno vedeti koliko denarja je za kaj namenjenega. Če velja zahteva po specifilaciji za vse druge v državi, naj velja tudi za ZZZS!

Osnova za vse nadaljnje ukrepe pa je ugotoviti, koliko denarja je sploh na voljo in kaj lahko naredimo za ta denar.

Časa ni več 2 leti, niti 1 leto, zatorej upam, da moj prispevek ne bo zaman in da se bomo lahko zdravniki v bodoče, namesto da hodimo na seje,  v miru in strokovno posvečali bolnikom, ne da moramo za to oditi v tujino.

Katja Žerjav, dr. med.
članica IO SZZZZS

Avtor: Helena Mole, dr. med., predsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije

V Ljubljani, 20. januar 2014 – V zadnjem času se je v javnosti ustvaril vtis, da zasebni zdravniki in koncesionarji opravljajo zdravstveno dejavnost brez nadzora. Širši javnosti želimo pojasniti, da se zasebni zdravnik vsakodnevno srečuje z nadzorom našega dela ter da svoje delo opravljamo kvalitetno in varno.

Predsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Helena Mole, dr. med., je pojasnila: «Zasebnim zdravnikom in zobozdravnikom se zdijo povsem nerazumljive trditve, da je naše delo slabo nadzorovano – dan za dnem se v svojih ambulantah trudimo ugoditi vedno novim zahtevam po dokumentaciji in evidencah. Večinoma smo svojo strokovno pot pričenjali v javnih zavodih, kjer se večinoma nismo nikoli srečali z nadzornikom ali inšpektorjem. V naših zasebnih ambulantah pa je nadzor postal praktično sestavni del našega dela – enkrat letno v vsako zasebno ambulanto vstopi zdravstveni inšpektor, pogosti so nadzori pogodbenega plačnika – ZZZS, enkrat v licenčnem obdobju imamo praviloma strokovni nadzor Zdravniške zbornice. Kadarkoli pa lahko svoje nadzore napovedo tudi drugi inšpektorji (davčni, meroslovje, požarni…).«

V dodatno težkem položaju so koncesionarji v odnosu z ZZZS. V zadnjih letih so priča nenehnemu zniževanju cen zdravstvenih storitev, poleg tega pa imajo koncesionarji v primarnih ambulantah težave zaradi neplačanih storitev, ker praviloma presegajo plan opravljenih storitev, bolniki pa jih potrebujejo od prvega do zadnjega dne v letu. Zniževanje cen zdravstvenih storitev pa bistveno bolj kot javni zavodi občutijo ravno zasebniki, saj so dodatno obremenjeni z najemninami ali krediti za svoje prostore in opremo. Zasebniki namreč nimajo ustanoviteljev, ki bi pokrili njihove morebitne izgube! Posamezni koncesionarji so zaradi težkih razmer že obupali in napovedujejo zaprtje svojih ambulant.

Zasebni zdravnik koncesionar Miro Lasbaher, dr. med, je dejal: »Primer, na katerem se pokaže vsa nemoč in neenakopravnost zasebnih izvajalcev v odnosu z ZZZS je neurejeno plačilo referenčnih ambulant, pri katerih je v zadnjem času prišlo do izjemno hudih, po našem mnenju neopravičenih kazni, ki ogrožajo obstoj ambulant družinske medicine.«

Zasebni zdravniki in zobozdravniki koncesionarji so pomemben del javne zdravstvene mreže, saj s svojim delom skrbimo za več kot eno četrtino prebivalstva kot družinski in splošni zdravniki, so več kot 40 % ambulantnih ginekologov, skrbimo za eno petino slovenskih otrok kot primarni pediatri, nekatere ambulantne specialistične dejavnosti so v visokem deležu pokrite s pomočjo zasebnikov. Zasebni zobozdravniki zagotavljamo polovico ambulant javne zobozdravstvene mreže. Z vlaganjem lastnih sredstev v prostore in opremo zasebni zdravniki in zobozdravniki uspešno omogočamo delovanje javne zdravstvene mreže in jo tudi dopolnjujemo na področjih, kjer javna zdravstvena mreža ne more zagotoviti vseh potreb prebivalstva po zdravstvenih in zobozdravstvenih storitvah.

Imperativ zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov je – delati strokovno in racionalno ter odgovorno razpolagati s sredstvi namenjenimi bolnikom. Pri koncesionarjih se ta sredstva ne prelijejo v režijo in plače vodstvenih kadrov, temveč za opremo in materiale, ki ponudijo bolniku največ za ceno, ki jo zasebnik z danimi sredstvi zmore. Zdravniki in zobozdravniki, ki delajo več in bolje v javnem zavodu skorajda niso stimulirani, kot zasebnike pa nas potrdi veliko zadovoljstvo pacientov in veliko povpraševanje po naših storitvah. Zadovoljstvo bolnikov z našimi storitvami je potrdila tudi nedavna raziskava Zdravniške zbornice.

Avtor: Miro Lasbaher, dr. med.

Kaj se skriva za odstopom ministra za zdravje?

Zakaj odstop ministra zdravnikov ni presenetil?

Kam vodijo poti našega zdravstvenega sistema?

Tri vprašanja in en sam odgovor: vse je podrejeno temu, da se nič ne spremeni! Komu je to v interesu, je popolnoma jasno. Zdravniške organizacije že najmanj celo leto dopovedujemo sedaj že bivšemu ministru, večina nas je na to opozarjala že prejšnjega ministra, nekateri posamezniki pa to počnemo že več kot 10 let. V začetku seveda označeni za milo rečeno čudake, sedaj dobivamo potrditve naših predvidevanj. Med prvimi sva na te nepravilnosti opozarjala s pokojnim kolegom Frančkom Šuto, dr. med., že v začetku 21. stoletja, v letih 2000-2002, ko se je razvnela prva polemika o zdravstvenem sistemu s koncesionarji ali brez. Najbolj pogumen v odstopni izjavi ministra pa je stavek: pri koncesionarjih v porabi javnih sredstev ni zaznati nepravilnosti. In osnova delovanja zdravstva v bodoče bi sedaj, če ne že zdavnaj prej, morala biti popolnoma jasna: zdravstveni sistem je treba prilagoditi tako, da bo deloval najmanj zelo podobno kot delujemo koncesionarji ali pa celo v celoti prenesti način delovanja koncesionarjev v ves zdravstveni sistem. Osnova za takšen način delovanja je namreč RED in PREGLEDNOST. In tam, kjer vladata RED in PREGLEDNOST, ni prostora za mahinacije, nepravilnosti in nečednosti vseh sort. In najenostavnejšo rešitev »šlamastike« prinaša zdravstveni sitem, v katerem denar sledi bolniku. Kar seveda pomeni zdravo konkurenco med izvajalci zdravstvenih storitev. Na ta način z lahkoto presežemo sedanji model, kjer ZZZS planira, kaj bomo potrebovali. In z dejanskimi potrebami bolnikov to potem nima praktično nobene zveze. Seveda se tudi vsi plani ne izidejo, saj s pravim stanjem med prebivalstvom nimajo več praktično nobene zveze, temeljijo namreč na zastareli, še socialistični metodologiji kot je nekoč temeljilo tudi vse plansko gospodarstvo. In potem imamo tukaj prisotne še ideje nekaterih strank, ki bi koncesinarstvo kar ukinile! Pa po zadnji direktivi EU o prostem pretoku blaga in storitev to nekako ni več možno. Direktiva namreč za celotno EU uvaja bistveno novost: vsi, ki imamo pogoje, predpisane z zakonodajo (pri nas je to licenca zdravniške zbornice), lahko svoj zdravniški poklic opravljamo svobodno. Kar je v odstopni izjavi tudi priznal bivši minister. Koncesije na ta način pravzaprav sploh niso več potrebne! In če to direktiva dovoljuje tudi nam početi v tujini, tujcem pa pri nas, ne more naša domovina tega tudi svojim državljanom več prepovedovati početi to doma: samo dovolj korajže je treba. Seveda se bodo našli politični »modeli«, ki bodo rekli, da si direktivo po svoje razlagamo. A te argumente pri naših politikih že poznamo. In v preteklosti so se pogosto izkazali kot napačni. Najbolj v nebo vpijoča sta dva spodrsljaja: izbrisani in odprava plačnih nesorazmerij. Torej: takojšnja naloga je prilagoditev naše zakonodaje direktivi EU in naš zakon o zdravstveni dejavnosti je daleč od te prilagoditve in usklajenosti! Tudi na to smo opozarjali ZZZS in ministrstvo za zdravje že pred skoraj tremi leti. Zgodilo se seveda ni nič. Prilagoditev zakonodaje pa seveda ne more povoziti direktive! In to, da zakonodaje še nimamo, tudi ne prepoveduje delovanja v skladu z direktivo. Pravzaprav nam zdravnikom že sedaj omogoča delovanje skladno z direktivo, čeprav naša zakonodaja še ni prilagojena! Vse drugo namreč pomeni diskreditacijo, neenakopravnost domačih izvajalcev zdravstvenih storitev proti tujim.

Čeprav odstop ministra urejanje razmer v zdravstvu po svoje oddaljuje nekam daleč v bodočnost, pa je morebiti vseeno nek pospešek nujno potrebnim spremembam oziroma reformi. Verjamem, da bivšemu ministru to ni bilo dano tudi zaradi napak, ki jih je storil v že malo bolj oddaljeni preteklosti (beri: afera eritropoetin!). A v zdravstvenem sistemu pri vrhu deluje še najmanj eden takšen akter. In dokler bo tam, nimam upanja na resnično pomembne  in prave premike… RED in PREGLEDNOST, to je edino, kar šteje! Upam, da bodo za tema dvema načeloma stale in jih zagovarjale vse slovenske zdravniške organizacije: zbornica, zdravniško društvo, sindikata Fides in Praktik.Um ter Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ( SZZZZS ). Brez enotnih stališč se nam namreč ne piše čisto nič dobrega. Vsem: bolnikom, ostalemu zdravstvenemu kadru, politikom in zdravnikom.

Miro Lasbaher, dr. med., spec.

Član IO SZZZZS, član sindikata Praktik.Um

Gre za osebna stališča! Strinjajte se z njimi ali pa ne…