Avtor: Helena Mole, dr. med. (vodja KZO v letu 2017)
Zakaj ne podpiramo novele Zakona o zdravstveni dejavnosti
 
Zdravniška zbornica Slovenije je, tako kot tudi Slovensko zdravniško društvo, Fides in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, nepolitična organizacija, ki združuje vse zdravnike in zobozdravnike v Sloveniji, ne glede na njihovo politično prepričanje. Člani zdravniške zbornice smo visoko usposobljeni strokovnjaki, katerim je država s podelitvijo licence zaupala skrb za zdravje ljudi. Ta skrb je tudi glavna povezovalna nit, ki nas združuje v to organizacijo.

Naše vsakodnevno delo z bolniki nam daje najširši vpogled v delovanje zdravstvenega sistema, vpogled v njegove svetle in temne strani. To poglobljeno poznavanje problematike slovenskega zdravstva nas je vodilo, da smo pripravili predloge za celovito zdravstveno reformo in jih ponudili vladi, ki se je pripravljala na prenovo zdravstvenega sistema v Sloveniji.

Primarna skrb vseh, ki se lotevajo zdravstvene reforme, bi morala biti skrb za bolnika. V slovenskem prostoru v zadnjem času nihče več ne govori o bolnikih, pač pa le o uporabnikih zdravstvenih storitev. Snovalec reforme se mora vprašati samo eno – kaj potrebujejo bolniki? Bolnika namreč zanima predvsem to, da strokovno usposobljen in ustrezno preverjen kader zanj opravlja zdravstvene storitve v ustrezno opremljenih prostorih, v razumnem roku, v katerem ne bo prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, z jasno določenim načinom plačila teh storitev. PIKA. Kdo je lastnik prostorov in opreme in kdo bo kril izgube izvajalca, za bolnika ni pomembno.

Glavni problem, ki onemogoča konsenzualno reševanje zdravstvene problematike, je v razumevanju pojmov javnega in zasebnega zdravstva. Javno je vse, kar financira država, zasebno pa to, kar bolnik plača iz svojega žepa. Drugačne opredelitve so zavajajoče. S tokratnim predlogom zakona se bo skrčila mreža izvajalcev, bolnik bo težje prišel do zdravstvene storitve, povečal se bo delež samoplačništva.

Zdravstvena reforma bo lahko izpeljana le s konsenzom tako političnih strank kot predvsem stroke, saj je preveč pomembna, da bi lahko bila žrtev peščice ljudi, ki skrivajo svoje lastne interese v lažni obljubi ohranitve javnega zdravstva.

Glede na to, da je zbornica pripravila resolucijo za izhod iz krize, se nam zdi nesprejemljivo, da lahko vlada zavrne sodelovanje s stroko z za nas žaljivim mnenjem, da želimo sprivatizirati slovensko zdravstvo. Ne gre za privatizacijo javnega zdravstva, pač pa za racionalnejši pristop k izvajanju zdravstvenih storitev, za kar je potrebna celovita zdravstvena reforma. Vedeti je treba, da predlogov za zdravstveno reformo, ki jih je predstavila zdravniška zbornica, niso pisali zasebni zdravniki, pač pa so skupno delo in mnenje Koordinacije zdravniških organizacij.

Novela Zakona o zdravstveni dejavnosti daje prednost mreži javnih zdravstvenih zavodov, ki so po poročanju medijev v poslovanju pogosto neučinkoviti, imajo milijonske izgube in ne plačujejo niti prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje za svoje zaposlene.

Ugotavljamo, da so številna koruptivna dejanja v zdravstvu posledica nepreglednosti delovanja javnih zdravstvenih zavodov, ki jih novela zakona favorizira.

Dokler vladajoča struktura ne bo razumela, da je v javnem zdravstvu potrebna tudi zasebna iniciativa, ki prinaša svež denar in s tem denarjem dopolni zdravstveno infrastrukturo, ustvari konkurenčnost in preglednost poslovanja ter naredi bolnikom dostopnejše javno zdravstvo, bomo težko izvedli celovito zdravstveno reformo. Predlagatelji tokratne novele so ujeti v koalicijski sporazum in nedopustno je, da tako pomemben zakon, kot je Zakon o zdravstveni dejavnosti, postane talec podpisa treh ljudi v koalicijski pogodbi. Videti je, da je zaveza koalicijskemu sporazumu pomembnejša kot dobrobit naših bolnikov.

Helena Mole, dr. med. (vodja KZO v letu 2017)
Predsednica strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije

Za dodatne informacije in pojasnila smo vam na voljo na info@zdravniki-zobozdravniki.net

Avtor: Helena Mole, dr. med. (vodja KZO v letu 2017)

Spoštovani,
 
zdravstvena reforma, ki je trenutno ena najbolj izpostavljenih javnih in političnih tem, je z osnutkom predloga Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v javni razpravi, dobila še večjo pozornost. O zakonu naj bi razpravljala na sestanku dne 29.3.2017 tudi koalicija, a je razpravo o tej problematiki prestavila na naslednji sestanek koalicijskega vrha, ki bi se naj zgodil 4.4.2017. Ob tej priložnosti v Koordinaciji zdravniških organizacij (KZO), katere ustanoviteljice smo Zdravniška Zbornica Slovenije, Slovensko Zdravniško Društvo, FIDES, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije vztrajamo, da takšen osnutek predloga vsekakor ni primeren za nadaljnjo obravnavo v Državnem zboru in od Ministrstva za zdravje tako pričakujemo, da predlog osnutka zakona umakne. Prepričani smo, da objavljen predlog zakona ne predvideva nujno potrebnih strukturnih sprememb zdravstvenega sistema, ki jih slovensko zdravstvo in bolniki potrebujejo ter pričakujejo.

Zdravniške organizacije ves čas, posebno pa od leta 2008, ko je nastopila gospodarska kriza, pričakujemo in zahtevamo spremembo zdravstvene zakonodaje, ki bo javno zdravstvo naredila tudi dostopno.

Zaradi neodzivnosti Vlad smo zdravniške organizacije, združene v Koordinacijo zdravniških organizacij, že pred petimi leti same pripravile analizo zdravstvenega sistema in predlagale konkretne predloge  sprememb zdravstvene zakonodaje in jih javno predstavile kot eno od možnih rešitev slovenskega zdravstva. Zdravniške organizacije se zavedamo, da brez sprememb v zdravstvu ne bo niti novega denarja, potrebnega za sledenje svetovni medicini, kot tudi ne za vzpostavitev pogojev za kakovostno strokovno delo zaposlenih v zdravstvu.  Odziva resornega ministrstva na predstavljene predloge, tudi sedanje ministrice za zdravje, ni bilo.

Predlog sprememb zdravstvenega sistema, kot je zajet v osnutku predloga ZZVZZ, s katerim smo se v KZO žal lahko seznanili šele v postopku javne razprave, poleg tega, da je v posameznih segmentih tudi ustavno sporen, ne ponuja rešitev, ki jih slovensko zdravstvo, bolniki in zaposleni v zdravstvu, upravičeno pričakujemo. Zato se zdravniške organizacije priključujemo številnim deležnikom, ki so se javno odzvali na predstavljen predlog zakona in od ministrice pričakujemo, da bo predlog zakona umaknila iz nadaljnje  obravnave ter da bo, čeprav pozno, v sodelovanju z vsemi ključnimi deležniki, pristopila k pripravi prave zdravstvene reforme.

Celotno stališče Koordinacije zdravniških organizacij z dne 17.3.2017 v zvezi s predlaganim zakonom je v prilogi. V upanju in želji, da bo Ministrstvo za zdravje končno slišalo glas in pripravljenost zdravniških organizacij za sodelovanje pri pripravi reformne zakonodaje, vas lepo pozdravljamo.

Helena Mole, dr. med. (vodja KZO v letu 2017)
Predsednica strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije
 
Za dodatne informacije in pojasnila smo vam na voljo na info@zdravniki-zobozdravniki.net

Priponke:

Priloga k Izjavi za javnost 03. 04. 2017, Stališče KZO do predloga ZZVZZ, 17. 03. 2017 (.pdf datoteka)

Avtor: Miro Lasbaher, dr. med.

Dragi zdravniki!

Mladino spremljam že mnoga leta. Že iz časov SFRJ, preko osamosvojitve in ves čas slovenske samostojnosti. In ker mi zdravstvo „reže“ kruh, seveda z velikim zanimanjem spremljam vsako objavljeno „drobtinico“ iz problematike zdravstva, objavljeno v vašem/našem tedniku. In vedno znova ugotavljam, da pri izbiri novinarjev, ki o problematiki pišejo , nimate ravno srečne roke. Kar se pa na drugih področjih ( po mojem mnenju ) ne pozna tako zelo in so zadeve zelo kvalitetno „pokrite“.

Pa na delo! Članek Dragi zdravniki je pravzaprav obračun z vsemi zdravniškimi organizacijami, ki jih je trenutno 5. 4 od teh so združene v koordinaciji zdravniških organizacij ( zdravniška zbornica, Fides, zdravniško društvo in strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov ), peta pa je sindikat Praktik.Um. In vse zdravniške organizacije že dalj časa ugotavljamo, da naš zdravstveni sistem ne služi več osnovnemu poslanstvu: pravočasna zdravstvena pomoč za državljane RS. Trenutno vsak 10. Slovenec čaka na pregled pri specialistu nedopustno dolgo! Čakalne dobe so se v zadnjem letu podaljšale za povprečno 2 meseca ( na začetku letošnjega leta na ultrazvok trebuha 3 mesece, sedaj pa 5 mesecev. Za fizioterapijo pa v letu 2016 sploh ne morete več dobiti termina, ker vas bodo naročili v letu 2017! Podatki veljajo konkretno za Pomurje/Podravje ). Zato smo od politike zdravniki že večkrat zahtevali, da svojim državljanom že končno pove, kaj od zdravstva lahko pričakujejo. Tega od osamosvojitve politika ni storila. Tako je zdravstvo ostalo po organizacijski plati praktično v času rajnke SFRJ. Nekaj je sicer anomalij, ki kažejo na določeno željo po modernizaciji ( podeljenih je okrog 1.400 koncesij ), a je to še daleč od kakršnekoli privatizacije ali neoliberalizacije zdravstva, kar avtor članka poda kot rdečo nit delovanja zdravniških organizacij. Nasprotno: cel kup je nepravilnosti v delovanju sistema, ki se ga ne da uskladiti z umeščenostjo Slovenije v evropski prostor. Zato bi resnično potrebovali korenito reformo. Tako so zdravniki, ki delujejo izven naših meja celo v prednosti, saj jim naš ZZZS plača vse opravljene preglede takoj, nam pa mirno ostane dolžan za tudi do 40% več opravljenega dela. In vsako leto bo več Slovencev poiskalo pomoč v tujini, ker jim tam ni potrebno na preglede čakati po pol leta in več ( ortopedija, kardiologija… ).

Vse slovenske zdravniške organizacije zagovarjamo javno zdravstvo. A to ne pomeni, da ne sme vsebovati zasebnikov. Avstrijci so npr. zelo ponosni na svoje javno zdravstvo. In nimajo na primarni ravni nobenega javnega zavoda…

Vsako leto bo zaradi kaosa v zdravstvenem sistemu pač manj naših mladih kolegov, ki si v vedno večjem številu iščejo službe v tujini. Ker so tam manj obremenjeni z delom in imajo neprimerno boljše plačilo…

Med zdravniki boste zelo težko našli kolega, ki ne bo pritrdil mnenju, da je reforma zdravstva resnično potrebna, očitno pa ministrstvo za zdravje tega več ne načrtuje. In bo ponovno za nedoločen čas zaščitilo deležnike, ki v zdravstvu ne delajo nič, od njega pa krasno živijo ( posredniki, trgovci… ). Podobnega mnenja ste očitno tudi v Mladini! Vsaj tako bi človek sodil po uvodniku Grege Repovža in članku Klemna Košaka v 51. številki. Mi zdravniki pa imamo resnično „poln kufer“ sistema, ki omogoča ljudem „pri koritu“, da takoj dobijo vse zdravstvene storitve, ki jih potrebujejo ali pa tudi ne, ljudje, ki vpliva nimajo pa po več mesecev čakajo na vrsto. In v tem času tudi predčasno umirajo ( dr. Zwitter, dr. Ihan v nazadnje objavljenih člankih v različnih medijih… ). In minimalni popravki zdravstvene zakonodaje v pripravi, ki se ne skladajo z ureditvijo v EU, na tem področju ne bodo uredili prav nič. Ker se bo gotovo RS zaradi le-teh znašla na podobni preizkušnji kot v primeru izbrisanih. Že sedanja ureditev ima kup rešitev, ki so zrele za presojo na kakšnem od evropskih sodišč ( recimo neplačevanje opravljenega dela izvajalcem s strani ZZZS, nespoštovanje podpisanih pogodb… ), spremembe zakonodaje v smeri, ki jo je nakazalo ministrstvo z zadnjimi predlogi pa kažejo, da bo teh neusklajenosti kvečjemu še več. V času, ko lahko praktično vsak Slovenec ustanavlja d.o.o. vsakih 5 minut brez pravnih posledic ( tudi če je namen ustanovitve izrazito kriminalen! ), ga recimo zdravnik na primarni ravni po predlogu nove zakonodaje ne bi več mogel. Tipičen primer diskriminacije! Še bolj pa je diskriminatorno to, da ga niti po sedaj veljavni zakonodaji ne moremo ustanoviti, ker čakamo novo zakonodajo!!!! V Mladini se zavzemate za spoštovanje zakonodaje in ustave, takšen ima človek ves čas vtis. Torej bi od vas pričakoval, da tudi na področju zdravstva ravnate enako. Žal temu ni tako. In s člankom odrekate zdravnikom nekaj, kar na drugih področjih trdno zagovarjate. Demokracija ni to, da bomo nekaterim dovoljevali vse, drugim pa nič. Demokracija je to, da dovolimo vse, kar drugim ne škoduje in izboljša položaj vseh. Zdravniki smo pa z mnenjem, da je zdravstvo dejavnost posebnega družbenega pomena  in zaradi tega potrebuje posebno in nedemokratično ureditev, dobesedno prisiljeni v suženjski odnos bodisi v razmerju z delodajalcem v javnem zavodu ali pa koncesionarji v razmerju z ZZZS. Demokracija po zdravniško pa bi pomenila tole: vsak zdravnik se lahko sam odloči na kakšen način si bo organiziral delo. Prav tako pa se lahko vsak bolnik sam odloči kam bo šel k zdravniku. In ker je zavarovan, mu bo zavarovalnica to plačala…

Lep pozdrav, Miro Lasbaher, dr. med., spec. spl. med., Juršinci

Avtor: Miro Lasbaher, dr. med.

Med svojim govorom na seji parlamentarnega odbora za zdravstvo sem izpostavil naslednje:

  1. Družinski zdravniki smo v zdravstvenem sistemu najbolj obremenjeni in najslabše plačani. Dnevno pregledamo 60, neredko pa tudi 70 ali več bolnikov.
  2. Zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov kolegi  v javnih  zavodih tako delajo hkrati na dveh ali celo treh delovnih mestih hkrati ( ambulanta ZD in DSO ter urgenca ).
  3. ZZZS se postavlja nad vse zakone in celo ustavo, kjer piše, da vse delo v Sloveniji mora biti plačano. Nam pa letno tudi do 40% in več opravljenega dela noben ne plača .
  4. Prepovedati bi morali, da zdravnik na primarni ravni pregleda več kot 40 ljudi na dan. Angleži so izračunali, da po 35 pregledanih bolnikih zdravniki postanemo nevarni!

Miro Lasbaher, dr. med.

Avtor: Katja Žerjav, dr. med.

Na področju primarnega zdravstva imam 23 letne izkušnje, 15 let sem koncesionarka in pohvalim se lahko, da sem prva specialistka družinske medicine v Sloveniji.

Razlika v financiranju zdravnika na primarnem in sekundarnem nivoju je v tem, da dobi primarni nivo plačilo v obliki pavšala in mora s tem preživeti, pri tem pa nima vpliva ne na višino akontacije (govorim o 100% akontaciji), ne na število obiskov v ambulanti t.j. na stroške. Pavšal je absolutna vrednost, predstavlja ga glavarina. To je število opredeljenih bolnikov na zdravnika, izraženo v količnikih odvisno od starosti opredeljenih bolnikov. Glavarina je relativna vrednost odvisna od števila prebivalcev na določenem območju in števila zdravnikov na tem področju. Tako se dogaja, da 100% glavarina predstavlja v dveh različnih krajih različno število opredeljenih bolnikov , kar pomeni, da mora zdravnik z enakim denarjem oskrbeti različno število bolnikov. Po drugi strani  tudi nimamo vpliva, koliko bolnikov bomo pregledali dnevno. Ker na primarnem nivoju ne sme biti čakalnih dob, bolniki pa nimajo omejitev glede porabe denarja iz zdravstvene blagajne, moramo vsak dan pregledati večje število bolnikov kot zmoremo. Še vedno smo učinkoviti, vendar gre učinkovitost na račun zdravja zdravnikov. Ugotovljeno je, da slovenske zdravnice v primarnem zdravstvu umirajo 20 let prej, kot ostala populacija.

Vse to pomeni, da so naša finančna sredstva neodvisna od nas samih in nanje nimamo vpliva, kar se ne dogaja pri nobeni drugi dejavnosti. Zatorej koncesionarji na primarnem nivoju nismo v izredno slabem finančnem položaju zaradi svoje nesposobnosti, pač pa zato, ker je sistem skregan z ekonomsko logiko.

S sedanjimi sredstvi ne moremo več zagotavljati bolnikom vseh pravic, ki jih naivno obljublja ZZZS, predvsem pa s temi sredstvi nismo več sposobni zagotavljati strokovne in kvalitetne oskrbe bolnika. Poleg tega je delo družinskega zdravnika najnižje ovrednoteno. Za ilustracijo:

  • prvi pregled OZZ: 4,75 EUR, PZZ: 2,73 EUR
  • drugi pregled OZZ: 3,17 EUR, PZZ: 1,90 EUR
  • obisk brez pregleda OZZ: 2,45 EUR, PZZ: 1,47 EUR

(Te številke je potrebno ustrezno dopolniti, ker so po mojem previsoke, na višino vpliva tudi starost bolnika, mislim, da prvi in ponovni pregled vključujeta tudi laboratorij; torej če pride na pregled 50 let star bolnik zaradi ARI in mu naredimo osnovni lab KKS in CRP, z zgornjim zneskom pokrijemo zgolj laboratorij, kar pomeni, da delamo zastonj.)

Sekundarni nivo pa se financira po opravljenih storitvah, vendar v omejeni količini. Ko so sredstva porabljena, lahko bolnike obravnavajo kot samoplačnike.

ZZZS svoje finančne težave rešuje samo z zniževanjem sredstev izvajalcem in višanjem glavarin ali s pobiranjem denarja na račun kazni. Še v letošnjem letu jemljejo sredstva , ki so nam bila nakazana v letu 2012 za referenčno ambulanto in sicer vsa, ki niso bila porabljena za laboratorij, smo jih pa porabili za ostale stroške v referenčni ambulanti (obratovalne stroške, materialne stroške, ureditev dodatnega prostora in dodatno opremo), kar pa ZZZS ne prizna kot strošek. Kot da se delo referenčne ambulante izvaja na travniku s polaganjem rok in puščanjem krvi, ki jo v vedrih odnesemo v laboratorij!

Svojih finančnih problemov ZZZS na ta način ni rešila, je pa pahnila koncesionarje na primarnem nivoju na rob obstoja. O koncesionarjih govorim zato, ker so glede na ZD v podrejenem položaju. Za isti program dobijo eni in drugi enako količino denarja, vendar mora koncesionar s tem denarjem pokriti vso opremo, prostor in na koncu plačati tudi višje davke. ZD se dodatno financira z donacijami, ne plačujejo najemnine, jo pa zaračunavajo svojim najemnikom prostorov, med njimi tudi koncesionarjem, ne plačajo davka na dobiček, ustanovitelj t.j. občina pa pokrije morebitni primanjkljaj finančnih sredstev. Javna skrivnost je, da ZD-ji dobijo plačanih več programov, kot imajo zaposlenih zdravnikov. Lahko da tudi naredijo predvideni program, ampak v tem primeru na račun večje obremenjenosti zaposlenih zdravnikov s čemer prihranijo precej denarja. Če boste o tem vprašali gospoda Fakina, bo verjetno odgovoril, da o tem ne ve nič, vsaj tako je odgovoril na Spomladanskem srečanju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov na Otočcu 2012.

Zdravniki na primarnem nivoju že leta opozarjamo na probleme in zahtevamo korenite spremembe zdravstvenega sistema ter financiranja, vendar vlada ne ukrepa. Poudarek je na korenitih spremembah in ne zgolj na ukrepih, ki jih je bilo sicer precej, vidimo pa, kam so nas ti ukrepi pripeljali.

Vendar nas Evropa sili v premike. Lani oktobra je stopila v veljavo evropska direktiva o prostem pretoku bolnikov. Slovenija pa pri tem diskriminira domače zdravnike. Če gre naš bolnik k zdravniku v tujino, ZZZS poravna stroške pregleda v višini, kot stane pregled pri nas, ne glede na to, da tuj zdravnik nima pogodbe z ZZZS.

Zato so naše zahteve, izhajajoče iz evropske direktive, naslednje:

1) Izenačitev pogojev dela med tujimi in našimi zdravniki.

Pogodba med ZZZS in zdravnikom ni več potrebna, s tem odpadejo tudi koncesije, posledično se odpravijo tako imenovane mrtve duše, pojavi se zdrava konkurenca. Za delo potrebuje zdravnik le veljavno licenco.

2) Opredelitev vsebine zavarovanja med zavarovalnico in bolnikom, kar pomeni, da morajo bolniki končno dobiti zavarovalno polico, ki bo določala obseg pravic bolnikov.

3) Takojšnja sprememba na področju akontacij ZZZS – zahtevamo natančno specifikacijo akontacije – do sedaj , kljub večkratnim zahtevam na ZZZS, kot tudi na MZ, dobivamo samo skupni znesek denarja. Za dobro poslovanje je potrebno vedeti koliko denarja je za kaj namenjenega. Če velja zahteva po specifilaciji za vse druge v državi, naj velja tudi za ZZZS!

Osnova za vse nadaljnje ukrepe pa je ugotoviti, koliko denarja je sploh na voljo in kaj lahko naredimo za ta denar.

Časa ni več 2 leti, niti 1 leto, zatorej upam, da moj prispevek ne bo zaman in da se bomo lahko zdravniki v bodoče, namesto da hodimo na seje,  v miru in strokovno posvečali bolnikom, ne da moramo za to oditi v tujino.

Katja Žerjav, dr. med.
članica IO SZZZZS

Avtor: Alenka Forte, dr. med.

Zdravstveni sistem:

1.      Kako učinkovito organizirati delovanje zdravstvenega sistema – organizacijske oblike na primarnem, sekundarnem in terciarnem nivoju?

Preden se lahko pogovarjamo o slovenskem zdravstvu, je potrebno povedati nekaj dejstev o slovenskem zdravstvu (osebno videnje + v vlogi tajnika Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije – SZZZS je ena od štirih zdravniških organizacij, ki deluje v Koordinaciji zdravniških organizacij, včlanjenih ima 950 zdravnikov in zobozdravnikov.

Realnost so statistični podatki (= simptomi »bolnega slovenskega zdravstva«)

9% BDP namenimo za zdravstvo (slabše le še Poljska, Madžarska, Finska, Estonija, Češka in Slovaška)

Slovenija nameni 1832 €/ leto/prebivalca za zdravstvo (manj namenijo Poljska, Slovaška, Madžarska, Estonija, Češka).

Na 1000 prebivalcev imamo 2,4 zdravnika in smo v EU na predzadnjem mestu, slabše le še na Poljskem.

ZZZS monopolno določa cene zdravstvenih storitev, od 2009 neprestano znižuje cene zdravstvenih storitev – trenutne cene iz leta 2008. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje zbrana sredstva ne vrača v zdravstveni sistem.

V primarnem zdravstvu zdravstveni timi opravijo 1,5x več dela kot primerljivi timi v EU

Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je 50% vseh aktivnih zdravnikov zaposlenih v bolnišnicah (3600/7211) – deficit zdravnikov na primarni ravni.

V SLO nimamo sprejetih standardov in normativov za delo zdravnikov.

Na primarni ravni ni ustrezno opravljena razmejitev med rednim delom in urgentno službo. Pogosto je en zdravnik sočasno zadolžen za redno ambulantno delo in za nujne primere na terenu.

Bolnišnična dejavnost je doživela prevrednotenje po sistemu SPP (skupine primerljivih primerov), kar zagotavlja boljše finančno vrednotenje, medtem ko ambulantna specialistična dejavnost ostaja na ravni iz leta 1992

Zdravstvo je javno in zasebno. Javno zdravstvo izvajajo javni zavodi in koncesionarji. Po podatkih ZZS izvaja koncesijsko dejavnost 1323 zdravnikov in zobozdravnikov, ki opravijo 25% ambulantnega dela. Trenutno je 300 zdravnikov, 557 zobozdravnikov in 554 specialistov koncesionarjev. Pred podelitvijo koncesije s strani koncendentna (Ministrstvo za zdravje oz občine) so ti koncesionarji investirali v osnovna sredstva. Glede na izvedeno anketo med člani Strokovnega združenja zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in njihovih računovodsko poslovnih izkazov za poslovno leto 2013, zobozdravnik investira povprečno 63.000 €, splošni oz. družinski zdravnik 30.000 € in specialist povprečno 366.000 € preden zaprosi za podelitev koncesije( pogoj za podelitev koncesije je za delo pripravljena ordinacija). Skupno so tako trenutno delujoči koncesionarji vložili v zdravstveni sistem oz. v osnovna sredstva za delo več kot 246 MIO EUR! To so zasebna sredstva vložena v javno zdravstvo! Koncesionarji so pretežno najemniki prostorov v zdravstvenih domovih, povprečna mesečna najemnina za ordinacijo je 400 € (razpon od 4-12€/m2), ta sredstva nakazujejo v velikem deležu zdravstvenim domovom – ki tako izvajajo profitno dejavnost.

Cene zdravstvenih storitev se ne oblikujejo na podlagi realnih ekonomskih postavk, temveč jih diktira ZZZS glede na razpoložljiva sredstva, Ministrstvo za zdravje pa sprejema sklepe pod okriljem Vlade RS, kar pogosto postavlja izvajalce v povsem podrejen položaj, ne da bi ob tem upoštevali medicinsko stroko in napredek pri storitvah.

Ob tem bi opozorila na formiranje referenčnih ambulant v letu 2011, ki so bile ustanovljene z sklepom vlade, mimo soglasja financerja (ZZZS). Referenčne ambulante niso bile ovrednotene na običajen način, kot je praviloma pri vrednotenju posameznih zdravstvenih programov. Odrejena finančna sredstva za eno referenčno ambulanto so predvidevala le sredstva za laboratorij, drugi običajni stroški pa niso bili opredeljeni. Tako morajo izvajalci referenčnih ambulant vračati finančna sredstva, čeprav so bila namensko porabljena za delo referenčnih ambulant. To bo v letu 2014 marsikaterega koncesionarja pahnilo v bankrot.

ZZZS je monopolna zavarovalnica. Dopolnilna zdravstvena zavarovanja zbranih sredstev ne trošijo namensko.

Ukrepi:

1.      Sprejetje standardov in normativov za delo zdravnikov oz. timov na vseh treh ravneh. (primarno, sekundarno zdravstvo, terciar)

2.      povečanje števila zdravnikov na primarni ravni/postavitev mreže

3.      vzpostavitev ločene urgentne službe od redne ambulantne službe na primarnem nivoju

4.      evropski delovni čas

5.      postavitev mreže (primarna, sekundarna dejavnost) glede na demografske podatke (Ministrstvo za zdravje+Zdravniška zbornica in ne več občine)

6.      odprava reliktov socialističnega zdravstva

7.      pri določanju cene storitev določitev cene na podlagi ekonomskih kriterijev

8.      Poenostavitev administrativnih postopkov

9.       Specializacija bolnišnic. Racionalizacija mreže dežurnih mest.

10.   UKC-ja naj terciarno dejavnost, raziskovalno dejavnost izvajata ločeno od dela kot regionalna/lokalna bolnišnica (tudi fizično)

2.      Na kakšen način bi bilo potrebno optimizirati oziroma ustrezneje urediti ter razmejiti javno in zasebno dejavnost v zdravstvu?

 Z ozirom na evropsko direktivo o prostem pretoku bolnikov se postavlja vprašanje smiselnosti tega vprašanja.

Nujna je postavitev mreže za primarni in sekundarni nivo, torej določitev števila potrebnih zdravnikov oz timov na določenem geografskem področju z ozirom na demografske podatke. Na teh delovnih mestih delo opravljajo zdravniki, ki imajo ustrezno licenco. Ločevanje na zasebno in javno se tako enostavno in jasno razmeji.

3.      Kako urediti problematiko zaposlovanja mladih zdravnikov (sekundariat) in drugih skupin zdravstvenih delavcev

 Če se oblikuje dobra zdravstvena mreža, bo zdravnikov še premalo! Namesto referenčnih ambulant uvesti nove time in bolje ovrednotiti delo splošnih/družinskih zdravnikov, posebej kjer je večje pomanjkanje-spodbuda.

4.      Postavitev meril za mrežo javne zdravstvene dejavnosti in mrežo samo?

Tako postavljeno vprašanje nakazuje tendenco k ohranjanju socialističnega modela zdravstva… Potrebno je sprejeti standarde in normative za delo zdravnikov oz. zdravstvenih delavcev. Podlaga za mrežo morajo biti demografski podatki. Mrežo za primarno, sekundarno in terciarno dejavnost mora postaviti in nadzirati Ministrstvo za zdravje. Potrebujemo več zdravstvenih zavarovalnic, ki bodo zavarovancem ponujale konkurenčne pakete zdravstvenih zavarovanj. Izvajalci zdravstvenih storitev pa bi sami sklepali pogodbe z zavarovalnicami, kjer bi se dogovorili za obseg in ceno storitev.

Sama merila pa so bila že predvidena v predlogu Zakona o zdravstveni dejavnosti:

Mreža javne zdravstvene dejavnosti je geografski razpored zmogljivosti, ki ob upoštevanju potreb in števila prebivalstva, določi vrste zdravstvene dejavnosti po ravneh zdravstvene dejavnosti (iz predloga ZZDEJ).

Merila za določitev mreže javne zdravstvene dejavnosti so (na podlagi predloga ZZDej):

  • potrebe prebivalstva po zdravstvenih storitvah na podlagi preteklih statističnih podatkov zdravstvenega stanja prebivalstva,
  • opredeljeno število zdravstvenih storitev na izvajalca zdravstvene dejavnosti oziroma izvajalca zdravstvenih storitev, ki so potrebne za vzdrževanje standardov kakovosti in varnosti pri izvajanju zdravstvenih storitev,
  • najdaljše dopustne čakalne dobe,
  • demografska in epidemiološka struktura prebivalstva na posameznem območju,
  • zagotavljanja zdravstvenih zmogljivosti v skladu z obsegom pravic v obveznem zdravstvenem zavarovanju in ekonomsko opravičljivostjo,
  • prostorskih zmogljivosti izvajalcev javne zdravstvene dejavnosti,
  • migracijski trendi prebivalstva, infrastruktura in drugi dejavniki dostopnosti,
  • posebni pogoji na demografsko ogroženih in geografsko odročnih območjih.

Informacijska podpora, javna naročila in investicije:

5. Kako izboljšati sistem delovanja javnih naročil na področju zdravstva, z namenom preprečitve koruptivnih in klientelističnih povezav, kartelnega dogovarjanja pri naročanju zdravil in medicinske opreme, investicijah, gradnja in nabavi opreme?

Združevanje naročil različnih ustanov. Najnižja cena ni najprimernejše merilo, potrebno je upoštevati kvaliteto materiala, storitve, servisnih stroškov idr.

Vodilni v organizacijah morajo prevzeti odgovornost na lastna ramena, sicer pa je najpomembneje verjeti v pravno državo in ob morebitnem sumu pregon kaznivih dejanj prepustiti ustreznim organom

6. Kako vzpostaviti in povezati informacijske sisteme na vseh področjih zdravstva?

 Projekt e-zdravstveni karton, ki to že zajema, leži v predalu na MZ (če ni izginil).

7. Kako oblikovati in vzpostaviti zdravstvene storitve na daljavo (tele-medicina, e-recept, e-zdravje?

Upravljanje zavodov:

8. Kdo (profesionalni menedžerji ali zdravniki) oziroma na kakšen način naj bodo upravljane/vodene zdravstvene institucije? Kakšne naj bodo pristojnosti in odgovornosti poslovodstva?

Vseeno je, kdo vodi institucije, če je le kompetenten, ima dobre reference, po možnosti iz gospodarstva, hkrati pa je nujno poznavanje kompleksnosti zdravstvenega sistema.

(Redke so institucije, ki na letni ravni poslujejo pozitivno, vse preostale dobijo brezpogojno finančno injekcijo.)

Zavarovanje:

9. Kakšni bi bili optimalni načini oblikovanja in izvajanja zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji? Kakšna naj bi bila vloga Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije?

Zdravstveno zavarovanje v RS ni transparentno v smislu, da bi vsak posameznik vedel koliko denarja je vplačal (delodajalec ali oseba sama) in koliko ga je potrošil, čeprav vse zavarovalnice vodijo evidence vplačil in porabljenih sredstev. Potrebujemo zdravstveno zavarovalno polico! Dopolnilno zdravstveno zavarovanje pa je anomalija brez primere.

10. Ali bo glede na finančno situacijo potrebno na novo opredeliti obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja?

Obseg pravic trenutno ni in tudi nikoli ni bil jasno postavljen. Dejstvo pa je, da napredek v medicini prinaša višje stroške in tudi bolj kakovostno zdravljenje. Vplačila zavarovancev ne zadostujejo za obseg zdravstvenih storitev na dosedanji ravni, v prihodnosti se bo zaradi demografskih kazalcev in načina življenja zdravstvo še podražilo (višja življenjska doba, dražja oskrba čedalje starejše populacije, več kroničnih bolezni itn.)

11. Kaj bi prinesla uvedba participacije na zdravila, zlasti na primarnem nivoju?

Bolj racionalno rabo zdravil, manj odpadnih zdravil, čistejše okolje. Zaradi participacije na zdravila bi se hipotetično zmanjšala tudi cena zdravil (ker bi se ljudje odločali za cenejša zdravila). Uvesti bi bilo potrebno tudi participacijo na zdravstvene storitve zaradi večje učinkovitosti oz. preprečevanje podvajanja zdravstvenih storitev.

Avtor: Helena Mole, dr. med., predsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije

V Ljubljani, 20. januar 2014 – V zadnjem času se je v javnosti ustvaril vtis, da zasebni zdravniki in koncesionarji opravljajo zdravstveno dejavnost brez nadzora. Širši javnosti želimo pojasniti, da se zasebni zdravnik vsakodnevno srečuje z nadzorom našega dela ter da svoje delo opravljamo kvalitetno in varno.

Predsednica Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Helena Mole, dr. med., je pojasnila: «Zasebnim zdravnikom in zobozdravnikom se zdijo povsem nerazumljive trditve, da je naše delo slabo nadzorovano – dan za dnem se v svojih ambulantah trudimo ugoditi vedno novim zahtevam po dokumentaciji in evidencah. Večinoma smo svojo strokovno pot pričenjali v javnih zavodih, kjer se večinoma nismo nikoli srečali z nadzornikom ali inšpektorjem. V naših zasebnih ambulantah pa je nadzor postal praktično sestavni del našega dela – enkrat letno v vsako zasebno ambulanto vstopi zdravstveni inšpektor, pogosti so nadzori pogodbenega plačnika – ZZZS, enkrat v licenčnem obdobju imamo praviloma strokovni nadzor Zdravniške zbornice. Kadarkoli pa lahko svoje nadzore napovedo tudi drugi inšpektorji (davčni, meroslovje, požarni…).«

V dodatno težkem položaju so koncesionarji v odnosu z ZZZS. V zadnjih letih so priča nenehnemu zniževanju cen zdravstvenih storitev, poleg tega pa imajo koncesionarji v primarnih ambulantah težave zaradi neplačanih storitev, ker praviloma presegajo plan opravljenih storitev, bolniki pa jih potrebujejo od prvega do zadnjega dne v letu. Zniževanje cen zdravstvenih storitev pa bistveno bolj kot javni zavodi občutijo ravno zasebniki, saj so dodatno obremenjeni z najemninami ali krediti za svoje prostore in opremo. Zasebniki namreč nimajo ustanoviteljev, ki bi pokrili njihove morebitne izgube! Posamezni koncesionarji so zaradi težkih razmer že obupali in napovedujejo zaprtje svojih ambulant.

Zasebni zdravnik koncesionar Miro Lasbaher, dr. med, je dejal: »Primer, na katerem se pokaže vsa nemoč in neenakopravnost zasebnih izvajalcev v odnosu z ZZZS je neurejeno plačilo referenčnih ambulant, pri katerih je v zadnjem času prišlo do izjemno hudih, po našem mnenju neopravičenih kazni, ki ogrožajo obstoj ambulant družinske medicine

Zasebni zdravniki in zobozdravniki koncesionarji so pomemben del javne zdravstvene mreže, saj s svojim delom skrbimo za več kot eno četrtino prebivalstva kot družinski in splošni zdravniki, so več kot 40 % ambulantnih ginekologov, skrbimo za eno petino slovenskih otrok kot primarni pediatri, nekatere ambulantne specialistične dejavnosti so v visokem deležu pokrite s pomočjo zasebnikov. Zasebni zobozdravniki zagotavljamo polovico ambulant javne zobozdravstvene mreže. Z vlaganjem lastnih sredstev v prostore in opremo zasebni zdravniki in zobozdravniki uspešno omogočamo delovanje javne zdravstvene mreže in jo tudi dopolnjujemo na področjih, kjer javna zdravstvena mreža ne more zagotoviti vseh potreb prebivalstva po zdravstvenih in zobozdravstvenih storitvah.

Imperativ zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov je – delati strokovno in racionalno ter odgovorno razpolagati s sredstvi namenjenimi bolnikom. Pri koncesionarjih se ta sredstva ne prelijejo v režijo in plače vodstvenih kadrov, temveč za opremo in materiale, ki ponudijo bolniku največ za ceno, ki jo zasebnik z danimi sredstvi zmore. Zdravniki in zobozdravniki, ki delajo več in bolje v javnem zavodu skorajda niso stimulirani, kot zasebnike pa nas potrdi veliko zadovoljstvo pacientov in veliko povpraševanje po naših storitvah. Zadovoljstvo bolnikov z našimi storitvami je potrdila tudi nedavna raziskava Zdravniške zbornice.

Avtor: Miro Lasbaher, dr. med.

Prekinitev sodelovanja z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS)

Včerajšnji sestanek predsedstva Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in  zobozdravnikov Slovenije (Združenje) je v veliki meri minil v znamenju dogovarjanja o prekinitvi sodelovanja z ZZZS.

Združenje že dalj časa opozarja na nevzdržen odnos ZZZS-ja in ministrstva za zdravje do koncesionarjev, ki smo po zakonodaji enakopraven, v resnici pa milo rečeno zanemarjen del javnega zdravstva. In najbolj sveže ideje s strani politike in zavarovalnice to nevzdržno stanje poskušajo še poslabšati. V tem duhu je bil spisan tudi predlog novega ZZDej, ki pa ga je k sreči prehitela direktiva EU o prostem pretoku blaga in storitev, sajv predlogu niti malo ni bila upoštevana, kaj šele, da bi bil zakon z njo usklajen. Tako je v predlogu  ZZDej ogromno govora o koncesijah, le-te pa v skladu z direktivo sploh niso več potrebne. Potrebna je namreč samo licenca zbornice, ki opredeljuje področje, na katerem zdravnik lahko opravlja svoje delo.

Sedaj direktiva bolnikom omogoča ogromno svobode pri izbiranju storitev, ZZDej pa je vseboval za izvajalce kup omejitev pri pridobivanju soglasij in dovoljenj za izvajanje teh storitev. Če se izrazim zgodovinsko obarvano: za bolnike popolno demokracijo, za izvajalce sužnjelastništvo s strani države. In sužnjelastništvo država preko ZZZS-ja pridno izvaja predvsem nad koncesionarji. Kako? Postavila nas je v podrejen položaj ne samo proti našim javnim zavodom, po uveljavitvi direktive tudi še proti tujim izvajalcem zdravstvenih storitev. Tako sedaj bolnikom, ki se odločijo za zdravstvene storitve izven naše domovine poravnava stroške v višini doma priznanih cen v celoti. Kar domačim nikoli v vsej zgodovini koncesionarstva ni! Gre za vsem znano preseganje plana storitev, ki je pri različnih izvajalcih različno visok. Pri koncesionarjih na primarni ravni celo do 40%. Povedano po domače: 40% dela, ki je bilo opravljeno (pregledi, laboratorij… ), nikoli ni bilo plačano! Z napovedano pocenitvijo zdravstvenih storitev za 3% v prihodnjem letu se bo ta delež še povečal! In matematika ZZZS-ja je v bodoče zelo enostavna: kolikor več bo denarja porabljenega za storitve v tujini, toliko manj ga bo na voljo v domovini. In odstotek neplačanih storitev bo narasel na koliko? 60% ali 70%? Kje je junak iz ZZZS-ja, ki bo to odgovoril? Posledično se bodo pri nas čakalne dobe, ki so razlog za odhajanje na preglede v tujino, še podaljšale. Direktiva EU pa tukaj ne pušča nobenih dvomov: kot so enakopravni »potrošniki«, so enakopravni tudi izvajalci zdravstvenih storitev! Tako bi moral ZZZS v praksi vsak naš izstavljen račun plačati v višini priznanih cen zdravstvenih storitev. Če tega ne stori, imajo privilegij seveda tuji izvajalci! Kar neenakopravnost domačih izvajalcev proti tujim spet poveča. In samo enakopravnosti s tujimi izvajalci si, verjemite, vsi koncesionarji (verjetno pa tudi vsi javni zavodi) želimo že ves čas. ZZZS naj nam plača vse opravljeno delo, ki je pravica zavarovancev. Sedaj pa imamo sistem, kjer ZZZS obljublja zavarovancem vse, izvajalcem pa plačuje, kar se mu zljubi!

Vse te nakopičene težave so nas v Združenju napeljale na razmišljanje o prekinitvi sodelovanja z ZZZS-jem. In uvedbi samoplačništva v naše ambulante v prihodnjem letu. Kar za zavarovance in ZZZS pomeni dodatne zaplete in poti pri izterjavi povračil za opravljene storitve (kar morajo sedaj narediti oboji po storitvi, ki je opravljena v tujini) pri domačih izvajalcih. Direktiva EU to omogoča. Ne omogočajo pa tega domači pravni akti. Kar pa seveda ne pomeni, da zadeva ni izvedljiva! Prav gotovo bi nas v Luxemburgu čudno gledali, če bi se našel izvajalec, ki bi zadevo privedel do obravnave na evropskem sodišču. Naša država ima s takšnimi postopki že negativne izkušnje (izbrisani, na primer… ). Mar bi res radi doživeli podobno kalvarijo še na področju zdravstvenih storitev?

Miro Lasbaher, dr. med., član IO Združenja

Avtor: Miro Lasbaher, dr. med.

Kaj se skriva za odstopom ministra za zdravje?

Zakaj odstop ministra zdravnikov ni presenetil?

Kam vodijo poti našega zdravstvenega sistema?

Tri vprašanja in en sam odgovor: vse je podrejeno temu, da se nič ne spremeni! Komu je to v interesu, je popolnoma jasno. Zdravniške organizacije že najmanj celo leto dopovedujemo sedaj že bivšemu ministru, večina nas je na to opozarjala že prejšnjega ministra, nekateri posamezniki pa to počnemo že več kot 10 let. V začetku seveda označeni za milo rečeno čudake, sedaj dobivamo potrditve naših predvidevanj. Med prvimi sva na te nepravilnosti opozarjala s pokojnim kolegom Frančkom Šuto, dr. med., že v začetku 21. stoletja, v letih 2000-2002, ko se je razvnela prva polemika o zdravstvenem sistemu s koncesionarji ali brez. Najbolj pogumen v odstopni izjavi ministra pa je stavek: pri koncesionarjih v porabi javnih sredstev ni zaznati nepravilnosti. In osnova delovanja zdravstva v bodoče bi sedaj, če ne že zdavnaj prej, morala biti popolnoma jasna: zdravstveni sistem je treba prilagoditi tako, da bo deloval najmanj zelo podobno kot delujemo koncesionarji ali pa celo v celoti prenesti način delovanja koncesionarjev v ves zdravstveni sistem. Osnova za takšen način delovanja je namreč RED in PREGLEDNOST. In tam, kjer vladata RED in PREGLEDNOST, ni prostora za mahinacije, nepravilnosti in nečednosti vseh sort. In najenostavnejšo rešitev »šlamastike« prinaša zdravstveni sitem, v katerem denar sledi bolniku. Kar seveda pomeni zdravo konkurenco med izvajalci zdravstvenih storitev. Na ta način z lahkoto presežemo sedanji model, kjer ZZZS planira, kaj bomo potrebovali. In z dejanskimi potrebami bolnikov to potem nima praktično nobene zveze. Seveda se tudi vsi plani ne izidejo, saj s pravim stanjem med prebivalstvom nimajo več praktično nobene zveze, temeljijo namreč na zastareli, še socialistični metodologiji kot je nekoč temeljilo tudi vse plansko gospodarstvo. In potem imamo tukaj prisotne še ideje nekaterih strank, ki bi koncesinarstvo kar ukinile! Pa po zadnji direktivi EU o prostem pretoku blaga in storitev to nekako ni več možno. Direktiva namreč za celotno EU uvaja bistveno novost: vsi, ki imamo pogoje, predpisane z zakonodajo (pri nas je to licenca zdravniške zbornice), lahko svoj zdravniški poklic opravljamo svobodno. Kar je v odstopni izjavi tudi priznal bivši minister. Koncesije na ta način pravzaprav sploh niso več potrebne! In če to direktiva dovoljuje tudi nam početi v tujini, tujcem pa pri nas, ne more naša domovina tega tudi svojim državljanom več prepovedovati početi to doma: samo dovolj korajže je treba. Seveda se bodo našli politični »modeli«, ki bodo rekli, da si direktivo po svoje razlagamo. A te argumente pri naših politikih že poznamo. In v preteklosti so se pogosto izkazali kot napačni. Najbolj v nebo vpijoča sta dva spodrsljaja: izbrisani in odprava plačnih nesorazmerij. Torej: takojšnja naloga je prilagoditev naše zakonodaje direktivi EU in naš zakon o zdravstveni dejavnosti je daleč od te prilagoditve in usklajenosti! Tudi na to smo opozarjali ZZZS in ministrstvo za zdravje že pred skoraj tremi leti. Zgodilo se seveda ni nič. Prilagoditev zakonodaje pa seveda ne more povoziti direktive! In to, da zakonodaje še nimamo, tudi ne prepoveduje delovanja v skladu z direktivo. Pravzaprav nam zdravnikom že sedaj omogoča delovanje skladno z direktivo, čeprav naša zakonodaja še ni prilagojena! Vse drugo namreč pomeni diskreditacijo, neenakopravnost domačih izvajalcev zdravstvenih storitev proti tujim.

Čeprav odstop ministra urejanje razmer v zdravstvu po svoje oddaljuje nekam daleč v bodočnost, pa je morebiti vseeno nek pospešek nujno potrebnim spremembam oziroma reformi. Verjamem, da bivšemu ministru to ni bilo dano tudi zaradi napak, ki jih je storil v že malo bolj oddaljeni preteklosti (beri: afera eritropoetin!). A v zdravstvenem sistemu pri vrhu deluje še najmanj eden takšen akter. In dokler bo tam, nimam upanja na resnično pomembne  in prave premike… RED in PREGLEDNOST, to je edino, kar šteje! Upam, da bodo za tema dvema načeloma stale in jih zagovarjale vse slovenske zdravniške organizacije: zbornica, zdravniško društvo, sindikata Fides in Praktik.Um ter Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ( SZZZZS ). Brez enotnih stališč se nam namreč ne piše čisto nič dobrega. Vsem: bolnikom, ostalemu zdravstvenemu kadru, politikom in zdravnikom.

Miro Lasbaher, dr. med., spec.

Član IO SZZZZS, član sindikata Praktik.Um

Gre za osebna stališča! Strinjajte se z njimi ali pa ne…

Avtor: Katja Žerjav, dr. med.

Referenčne ambulante (v nadaljevanju RA) so se začele 01.04.2011 in jaz sem bila med prvimi najbolj pogumnimi in odločenimi, da izboljšamo delo v splošni ambulanti. V začetku smo prevladovali koncesionarji, šele kasneje so se začele RA odpirati tudi v zdravstvenih domovih. Ravno od tu je izviral moj glavni dvom v projekt: če bi bil ta projekt res tako krasen, kot se je napovedovalo, bi bili zdravstveni domovi prvi pri koritu in koncesionarjev sploh ne bi spustili zraven.

Čeprav smo si predstavljali razbremenitev le z dodatnim zdravnikom in ne le sestro, smo se z zanosom vrgli v projekt, za katerega se je izkazalo, da je nedodelan. Vsebinsko sicer postopoma raste, ni imel pa nobenih finančnih temeljev. Akontacija za RA je zajemala samo strošek zaposlenih in laboratorij, ki pa je bil ustrezno visok, da je pokril vse stroške.

V času prejšnjega ministra, ki je podpiral idejo, je bila očitno dovolj samo obljuba, da denar bo in je bil. Z zamenjavo vlade pa so se razmere spremenile. Zavod za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) se je samovoljno odločila, da če se znesek imenuje »delež za laboratorij« se lahko porabi samo za laboratorij, drugi stroški se ne upoštevajo. Septembra 2012 je bilo z Aneksom 2 k Splošnemu dogovoru (v nadaljevanju SD) za 2012 sprejeto, da moramo za nazaj od 01.05.2012 poročati o laboratorijskih stroških. Brez enotnih navodil za poročanje, brez računalniške podpore, ki bi to kaprico ZZZS olajšalo, brez enotnih kriterijev, kaj sploh je pravilno poročanje in hkrati že z grožnjo ZZZS, da bomo za nepravilno poročanje kaznovani s trikratnim zneskom preveč prikazanih stroškov. Še predno je ZZZS dobila podatke o porabljenih sredstvih za laboratorij od nosilcev RA, je že pošiljala obvestila o nadzoru, kar pomeni, da je ZZZS delovala v nasprotju s pravilnikom o nadzorih. Ob tem je potrebno dodati, da se plačilo za RA izvaja v pavšalu, kar v poslovnem svetu pomeni, da se sredstva ne odtegujejo ali doplačujejo za nazaj, če se izkaže, da je bilo dejansko manj ali več stroškov, kot jih pokrije pavšal. Pavšal je pač riziko obeh strank, lahko se kvečjemu ukine in se začne plačevati po dejanskih stroških.

Januarja smo od ZZZS spet dobili ukaz o poročanju glede laboratorijskih stroškov za obdobje 07-12 2012. Kljub opozarjanju projektnega sveta in Ministrstva za zdravje, ter ministra Gantarja osebno, naj se nastala napaka t.j. neupoštevanje vseh stroškov pri delu RA čimprej popravi, je trajalo vse do julija, ko je bil sprejet Aneks 2 k SD 2013, ki priznava tudi ostale stroške. Vendar Aneks 2 le delno rešuje problem RA: stroški za laboratorij so še vedno previsoki, kar pomeni nadaljnje odvzeme denarja, ostali priznani stroški pa premajhni, kar pomeni, da bomo RA še naprej financirali iz lastnega žepa. Opozoriti je potrebno tudi na hkratno zmanjšanje pavšala za 24% od januarja letos.

ZZZS krši ne samo pravila finančnega poslovanja, pač pa tudi lastna pravila, poleg že omenjenega pravilnika o nadzorih tudi 37.člen SD (2012,2013), ki pravi, da je potrebno izdati obračun najkasneje v 45 dneh po koncu obračunskega obdobja. ZZZS pa je na svojem portalu objavila obračun šele julija letos , v času dopustov, za obračunsko obdobje do 31.12.2012! Od izvajalcev pa je zahtevala potem račun v petih dneh, kot to določa isti člen SD. Torej je SD obveza le za izvajalce, ZZZS pa se ga lahko drži ali pa tudi ne; kot ji ustreza.

Pojavlja se paradoks, ko naj bi diplomirana medicinska sestra (v nadaljevanju DMS) v referenčni ambulanti razbremenila družinskega zdravnika že nevzdržnih obremenitev v splošni ambulanti, ob tem pa nas ZZZS še dodatno obremenjuje s poročanjem o laboratorijskih stroških. Odvzemi denarja so nesorazmerno veliki glede na celotno akontacijo za RA (tudi 16.000 eur in celo več za čas od 01.05. do 31.12.2012) in onemogočajo delo v RA. Z odvzetim denarjem obstoječim RA, se odpirajo nove RA kar ustvarja lažen vtis uspešnosti projekta.

Čeprav je bil sedanji minister s problemom seznanjen vsaj od marca letos, ni ustavil kriminalnega dejanja ZZZS t.j. kraje (s pogodbo dogovorjenega denarja) za nazaj, ki je bil že porabljen za ostale stroške poleg laboratorija (najem ali ureditev dodatnega prostora, nakup dodatne opreme in aparatur, izobraževanje diplomirane medicinske sestre in njeni potni stroški, ter stroški obratovanja). Kar pomeni, da vse stroške RA razen laboratorijskih stroškov, pokrivamo koncesionarji iz lastnega žepa.

Najbolj moteče pri projektu RA pa je, da ga dejansko vodi ZZZS in ne projektni svet Ministrstva za zdravje. Pri tem ZZZS sili izvajalce v pretirano porabo sredstev za laboratorij (sicer neporabljena sredstva odvzamejo), kar pomeni stimulacijo kvantitete dela, ne ocenjuje pa se kvaliteta dela in rezultati dela.

Projektna pisarna je do sedaj ocenjevala delo RA na podlagi ankete, ki je bila namenjena bolnikom, t.j. uporabnikom RA. Rezultati ankete so temeljili na subjektivni oceni, medtem ko objektivni pokazatelji kakovosti dela še niso postavljeni (npr. koliko ljudi je shujšalo, si uredilo krvni tlak ali krvni sladkor, se začelo redno gibati in podobno).

Prof.dr.Andrej Janež je v Medicini danes (julij 2013 9/10) pripomnil, da »so referenčne ambulante dobra zamisel, ki pa zahteva pametno razvojno politiko za naprej. Predvsem pa evaluacijo ali res izpolnjujejo svoje poslanstvo ali pa so samo »modni krik« in za nekatere ambulante le vir zaslužka.« Upam, da je po branju mojega prispevka jasno, da za nobenega koncesionarja, RA ni vir zaslužka pač pa čista zguba.

Zaslužka ni, nosilci RA pa se kljub negativni bilanci RA še vedno oklepamo rešilne bilke, to je upanja o razbremenitvi na našem delovnem mestu, saj si marsikdo ne predstavlja več dela brez pomoči diplomirane medicinske sestre.

Katja Žerjav, dr. med., spec. druž. med.
Članica IO SZZZZS