Avtor: Katja Žerjav, dr. med.

Na področju primarnega zdravstva imam 23 letne izkušnje, 15 let sem koncesionarka in pohvalim se lahko, da sem prva specialistka družinske medicine v Sloveniji.

Razlika v financiranju zdravnika na primarnem in sekundarnem nivoju je v tem, da dobi primarni nivo plačilo v obliki pavšala in mora s tem preživeti, pri tem pa nima vpliva ne na višino akontacije (govorim o 100% akontaciji), ne na število obiskov v ambulanti t.j. na stroške. Pavšal je absolutna vrednost, predstavlja ga glavarina. To je število opredeljenih bolnikov na zdravnika, izraženo v količnikih odvisno od starosti opredeljenih bolnikov. Glavarina je relativna vrednost odvisna od števila prebivalcev na določenem območju in števila zdravnikov na tem področju. Tako se dogaja, da 100% glavarina predstavlja v dveh različnih krajih različno število opredeljenih bolnikov , kar pomeni, da mora zdravnik z enakim denarjem oskrbeti različno število bolnikov. Po drugi strani  tudi nimamo vpliva, koliko bolnikov bomo pregledali dnevno. Ker na primarnem nivoju ne sme biti čakalnih dob, bolniki pa nimajo omejitev glede porabe denarja iz zdravstvene blagajne, moramo vsak dan pregledati večje število bolnikov kot zmoremo. Še vedno smo učinkoviti, vendar gre učinkovitost na račun zdravja zdravnikov. Ugotovljeno je, da slovenske zdravnice v primarnem zdravstvu umirajo 20 let prej, kot ostala populacija.

Vse to pomeni, da so naša finančna sredstva neodvisna od nas samih in nanje nimamo vpliva, kar se ne dogaja pri nobeni drugi dejavnosti. Zatorej koncesionarji na primarnem nivoju nismo v izredno slabem finančnem položaju zaradi svoje nesposobnosti, pač pa zato, ker je sistem skregan z ekonomsko logiko.

S sedanjimi sredstvi ne moremo več zagotavljati bolnikom vseh pravic, ki jih naivno obljublja ZZZS, predvsem pa s temi sredstvi nismo več sposobni zagotavljati strokovne in kvalitetne oskrbe bolnika. Poleg tega je delo družinskega zdravnika najnižje ovrednoteno. Za ilustracijo:

• prvi pregled OZZ: 4,75 EUR, PZZ: 2,73 EUR
• drugi pregled OZZ: 3,17 EUR, PZZ: 1,90 EUR
• obisk brez pregleda OZZ: 2,45 EUR, PZZ: 1,47 EUR

(Te številke je potrebno ustrezno dopolniti, ker so po mojem previsoke, na višino vpliva tudi starost bolnika, mislim, da prvi in ponovni pregled vključujeta tudi laboratorij; torej če pride na pregled 50 let star bolnik zaradi ARI in mu naredimo osnovni lab KKS in CRP, z zgornjim zneskom pokrijemo zgolj laboratorij, kar pomeni, da delamo zastonj.)

Sekundarni nivo pa se financira po opravljenih storitvah, vendar v omejeni količini. Ko so sredstva porabljena, lahko bolnike obravnavajo kot samoplačnike.

ZZZS svoje finančne težave rešuje samo z zniževanjem sredstev izvajalcem in višanjem glavarin ali s pobiranjem denarja na račun kazni. Še v letošnjem letu jemljejo sredstva , ki so nam bila nakazana v letu 2012 za referenčno ambulanto in sicer vsa, ki niso bila porabljena za laboratorij, smo jih pa porabili za ostale stroške v referenčni ambulanti (obratovalne stroške, materialne stroške, ureditev dodatnega prostora in dodatno opremo), kar pa ZZZS ne prizna kot strošek. Kot da se delo referenčne ambulante izvaja na travniku s polaganjem rok in puščanjem krvi, ki jo v vedrih odnesemo v laboratorij!

Svojih finančnih problemov ZZZS na ta način ni rešila, je pa pahnila koncesionarje na primarnem nivoju na rob obstoja. O koncesionarjih govorim zato, ker so glede na ZD v podrejenem položaju. Za isti program dobijo eni in drugi enako količino denarja, vendar mora koncesionar s tem denarjem pokriti vso opremo, prostor in na koncu plačati tudi višje davke. ZD se dodatno financira z donacijami, ne plačujejo najemnine, jo pa zaračunavajo svojim najemnikom prostorov, med njimi tudi koncesionarjem, ne plačajo davka na dobiček, ustanovitelj t.j. občina pa pokrije morebitni primanjkljaj finančnih sredstev. Javna skrivnost je, da ZD-ji dobijo plačanih več programov, kot imajo zaposlenih zdravnikov. Lahko da tudi naredijo predvideni program, ampak v tem primeru na račun večje obremenjenosti zaposlenih zdravnikov s čemer prihranijo precej denarja. Če boste o tem vprašali gospoda Fakina, bo verjetno odgovoril, da o tem ne ve nič, vsaj tako je odgovoril na Spomladanskem srečanju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov na Otočcu 2012.

Zdravniki na primarnem nivoju že leta opozarjamo na probleme in zahtevamo korenite spremembe zdravstvenega sistema ter financiranja, vendar vlada ne ukrepa. Poudarek je na korenitih spremembah in ne zgolj na ukrepih, ki jih je bilo sicer precej, vidimo pa, kam so nas ti ukrepi pripeljali.

Vendar nas Evropa sili v premike. Lani oktobra je stopila v veljavo evropska direktiva o prostem pretoku bolnikov. Slovenija pa pri tem diskriminira domače zdravnike. Če gre naš bolnik k zdravniku v tujino, ZZZS poravna stroške pregleda v višini, kot stane pregled pri nas, ne glede na to, da tuj zdravnik nima pogodbe z ZZZS.

Zato so naše zahteve, izhajajoče iz evropske direktive, naslednje:

1) Izenačitev pogojev dela med tujimi in našimi zdravniki.

Pogodba med ZZZS in zdravnikom ni več potrebna, s tem odpadejo tudi koncesije, posledično se odpravijo tako imenovane mrtve duše, pojavi se zdrava konkurenca. Za delo potrebuje zdravnik le veljavno licenco.

2) Opredelitev vsebine zavarovanja med zavarovalnico in bolnikom, kar pomeni, da morajo bolniki končno dobiti zavarovalno polico, ki bo določala obseg pravic bolnikov.

3) Takojšnja sprememba na področju akontacij ZZZS – zahtevamo natančno specifikacijo akontacije – do sedaj , kljub večkratnim zahtevam na ZZZS, kot tudi na MZ, dobivamo samo skupni znesek denarja. Za dobro poslovanje je potrebno vedeti koliko denarja je za kaj namenjenega. Če velja zahteva po specifilaciji za vse druge v državi, naj velja tudi za ZZZS!

Osnova za vse nadaljnje ukrepe pa je ugotoviti, koliko denarja je sploh na voljo in kaj lahko naredimo za ta denar.

Časa ni več 2 leti, niti 1 leto, zatorej upam, da moj prispevek ne bo zaman in da se bomo lahko zdravniki v bodoče, namesto da hodimo na seje,  v miru in strokovno posvečali bolnikom, ne da moramo za to oditi v tujino.

Katja Žerjav, dr. med.
članica IO SZZZZS