Avtor: Helena Mole, dr. med. (vodja KZO v letu 2017)

Koordinacija zdravniških organizacij, katere članice so Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Fides in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, nasprotuje spremembam, ki jih nedavno sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni službi prinaša na področje zdravstvenega delovanja. Kljub žalostnemu dejstvu, da je zakon sprejet, pa želimo izpostaviti njegove slabosti in pričakovane negativne posledice, ki jih zakon prinaša.

Krovne zdravniške organizacije ob tem ponovno opozarjamo na nespametno sprejemanje zakonov brez sodelovanja strokovne javnosti, kar se bo v prihodnosti gotovo pokazalo v negativnih posledicah pri samem izvajanju. Ne le za stroko, temveč posledično tudi za posameznika, ki bi pri sprejemanju vseh zdravstvenih zakonov, moral biti v središču. To je seveda bolnik.

Potrebno in pravilno se nam zato zdi, da spomnimo, da gre za politično zakonodajne odločitve in da neposredno delujoči v zdravstvenem sistemu žal nismo imeli besede in možnosti soodločanja. Ob tem pa hkrati zagotavljamo, da smo pripravljeni v skladu z našimi strokovnimi standardi in zdravniško etiko storiti vse, da slabe učinke v največji možni meri minimiziramo.

Ključne sporne točke sprejetega zakona:

1. Po mnenju KZO je neustrezna rešitev v skladu s katero bi predlog števila in vrst specializacij za območje celotne države oziroma za posamezne izvajalce zdravstvene dejavnosti predlagal poseben odbor, sestavljen iz predstavnikov ministrstva, predstavnika ZZS, predstavnika Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije ter predstavnika Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Najbolj sporno pri tem modelu odbora je, da ne upošteva mnenja stroke (torej nacionalnih koordinatorjev posameznih specializacij), dodatno pa, da v postopek določanja predloga števila in vrst razpisanih specializacij vključuje Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. Zdravstveni zavodi imajo tako kar dvakrat možnost vplivati na število in vrsto razpisanih specializacij, prvič že z javljanjem potreb po posameznih specialistih, drugič pa v navedenem odboru.
2. Pri tem je ministrstvo določilo tudi, da je najmanj 10 % razpisanih specializacij na nacionalni ravni. To bo v praksi pomenilo, da bo večina specializacij razpisanih za posameznega izvajalca, na nacionalni ravni pa zgolj zakonsko določen minimum. Ob upoštevanju neustrezne politike kadrovanja v slovenskih javnih zdravstvenih zavodih, se bo po našem mnenju stanje na področju razpisovanja specializacij poslabšalo.
3. Potrebno je omeniti tudi opredeljevanje pacientov s strani specializantov družinske medicine, pediatrije ter ginekologije in porodništva. V zvezi s to ureditvijo menimo, da bo v praksi vodila v izkoriščanje specializantov, ki bodo opravljali delo specialista posamezne stroke (in zanj seveda odgovarjali), za to delo pa ne bodo ustrezno nagrajeni. Poleg tega, pa niti ni jasno kako bo ureditev, v skladu s katero mora specializant opravljati specializacijo po programu kroženja in hkrati imeti opredeljene paciente, sploh lahko delovala.
4. Kakor se že dlje časa opozarja, je Zakon o zdravniški službi krovni zakon, ki ureja opravljanje zdravniške službe, zato naj bi v svojem temelju uredil tudi vse postopke v zvezi s pridobivanjem pravic, ki so urejene v zakonu. Sprejet zakon v osnovi ureja zgolj materialne pravice, večino določb, ki se tičejo postopka pridobitve teh materialnih pravic pa prepušča v urejanje podzakonskim aktom, kar predstavlja neskladje z Ustavo Republike Slovenije, zato bi bilo pravilno, da se v najkrajšem možnem roku pristopi k celoviti spremembi tega področja.
5. Razpisi specializacij zdravnikov bi se naj po novem sistemu začeli izvajati že v letu 2018, pri tem pa sistem v veliki meri temelji na vzpostavljeni mreži javne zdravstvene službe, kakor jo določa 4. člen trenutno veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti. Znano dejstvo je, da mreža javne zdravstvene službe v 25 letih, odkar je bila določena ta obveznost države, ni bila vzpostavljena in je težko verjeti, da bo le-to storjeno do začetka prihodnjega leta.
6. In nazadnje, a nikakor ne najmanj pomembno: sprejet zakon, brez hkratne spremembe Zakona o sistemu plač, ne omogoča reševanja perečega problema pomanjkanja zdravnikov v bolj zapostavljenih regijah. Sedanji Zakon o sistemu plač namreč delodajalcem onemogoča, da bi lahko, v kadrovsko deficitarnih zavodih, ustrezno bolje nagradili zdravnike. Možnosti boljšega nagrajevanja bi lahko pomenile dodatno vzpodbudo za zdravnike, da se zaposlijo prav v omenjenih regijah.

Helena Mole, dr. med. (vodja KZO v letu 2017)
Predsednica strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije